Eden najpomembnejših pogojev za normalno delovanje družbe (ali druge družbene enote) je predvidljivost delovanja ljudi. V nasprotnem primeru mu grozi popolno uničenje.
Za ohranjanje potrebnih norm družbenega vedenja družba uporablja posebne mehanizme, s katerimi lahko vpliva na zavest ljudi, da se zagotovi kontinuiteta obstoječih interakcij in odnosov.
Eden od teh mehanizmov je družbeni nadzor, katerega naloge so ustvarjanje pogojev za socialno stabilnost.
Obstaja stališče, da se osebnost oblikuje kot način preživetja v družbi kot rezultat nadzora nad vedenjem človeka, ki ga izvajajo okoliški ljudje.
Prav oni človeka naučijo določenih standardov in pravil, sprejetih v tej družbi. Postopoma, obvladovanje in utrjevanje pridobljenih sivskih vzorcev, postane oseba. I.e. nauči se spoštovati družbene norme na podlagi lastnih individualnih značilnosti.
V primeru kršitve norm, sprejetih v skupnosti, se od osebe pričakuje, da prejme socialne sankcije, ki so kakršno koli sredstvo, da človeka spodbudijo k upoštevanju ustaljenih pravil. Najpogosteje sankcije pomenijo določena sredstva kaznovanja, ki jim je podvržena oseba, ki odstopa od določenih pravil.
Vendar pa lahko socialne sankcije izgledajo tudi kot spodbujanje ali podpiranje dobrega vedenja.
Socialne norme in sankcije so vedno povezane, eno brez drugega ne obstaja. Postopno olajšanje sankcij lahko privede do popolnega izginotja norme.
S pomočjo njih se izvaja družbeni nadzor nad spoštovanjem norm, ki posledično varujejo vrednote, sprejete v družbi. Družinska blaginja je na primer pomembna vrednota za družbo. To pomeni, da se vse, kar prispeva k dobremu družini, dojema kot norma, vključno s človekovo sposobnostjo, da zaščiti svoje ljubljene. Zato družbeni stereotip pomeni, da mora biti močan. Slabost je podvržena sankcijam v obliki zaničevanja in zasmehovanja drugih, spodbuja pa se moč, kot je jasno razvidno iz primerov tradicionalnih družb, kjer je bil moški od nekdaj glava družine in je imel moč. Če se norme začnejo »zamegljevati«, izgubijo jasne meje, nastane nestabilnost. Na primer, v sodobni družbi vloga moških kot voditeljev in zagovornikov ni več tako očitna. Odnosi v družinah še zdaleč niso tako stabilni kot v tradicionalnih kulturah.
Obstajajo 4 vrste sankcij: pozitivne, negativne, neformalne in formalne.
Slednje pomenijo spodbudo ali kazen s strani uradnih organizacij.
Neuradne pozitivne ali negativne sankcije - javno odobravanje ali obsodba, ki ni uradna. Lahko so to prijazne pohvale, tiho odobravanje ali, nasprotno, ignoriranje in zasmehovanje.
Pozitivne socialne sankcije vedno pomenijo spodbujanje neke dejavnosti, negativne pa vedno kazen.
Glede na resnost sankcij, ki se uporabljajo v primeru kršitve določene norme, lahko ločimo vrste družbenih norm. Prva je povezana z značilnostmi človeškega vedenja v dani situaciji. To so manire in etiketa. Naslednja vrsta pomeni globljo raven osebnostnih sprememb. Sem spadajo tradicija in običaji ter skupinske navade. In tretja točka, ki nalaga stroge kazni za zavrnitev, so zakoni in tabuji.
Neupoštevanje norm je do neke mere značilno za vsako skupnost. Vedno obstajajo ljudje, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov zavračajo ne le tradicije, temveč tudi zakone. Običajno so kaznovani, drugi pa pridejo namesto njih. Po mnenju sociologov je odstotek ljudi, ki kršijo pravila, v vsaki skupnosti stalen. Prav zaradi tega se doseže ravnotežje in fleksibilnost sistema, nastane pa tudi priložnost za razvoj družbene enote. Kršitelji vedno prepoznajo slabosti celotnega družbenega sistema in pokažejo, kaj lahko ogrozi.
Socialni nadzor in socialne sankcije med izobraževanjem so "fiksne" v človekovem umu. Če je nezavedni del psihe odlagališče nenadzorovanih impulzov, potem mora zavest zagotoviti odvračilno funkcijo. Vendar to ni vedno tako. Globoko postavljene družbene prepovedi lahko gredo tudi v kraljestvo nezavednega in od tam nadzirajo človeško vedenje. Tako se oblikuje kultura dane družbe. Prepovedi in tabuji postanejo del kolektivnega nezavednega in ne potrebujejo stalnega nadzora.
Prekomerna zunanja kontrola vodi v dejstvo, da družba degradira, saj človek preneha biti odgovoren za svoje življenje in dejanja. V družbi je treba ustvariti pogoje za samoodločbo osebe ob upoštevanju potrebnih norm. To je glavna naloga harmonične družbe.
