Nagorno-Karabah je regija v Kavkazu, ki je legalno ozemlje Azerbejdžana. Ob razpadu ZSSR se je tu zgodil vojaški spopad, saj ima velika večina prebivalcev Nagorno-Karabaha armenske korenine. Bistvo konflikta je, da Azerbajdžan na tem ozemlju postavlja precej razumne zahteve, prebivalci regije pa so bolj naklonjeni Armeniji. 12. maja 1994 so Azerbajdžan, Armenija in Nagorni Karabah ratificirali protokol o prekinitvi ognja, kar je povzročilo brezpogojno premirje na območju konflikta.
Zgodovinska tura
Armenski zgodovinski viri trdijo, da je Artsakh (starodavno armensko ime) prvič omenjen v VIII stoletju pred našim štetjem. Če verjamete tem virom, je bil Nagorni Karabah v zgodnjem srednjem veku del Armenije. Zaradi osvajalne vojne Turčije in Irana v tej dobi je znaten del Armenije pod nadzorom teh držav. Armenske kneževine ali meliki, ki so se v tistem času nahajale na ozemlju sodobnega Karabaha, so obdržale pol neodvisen status.
Azerbajdžan o tem vprašanju zavzema svoje stališče. Po besedah lokalnih raziskovalcev je Karabah eno najstarejših zgodovinskih regij njihove države. Beseda "Karabah" v azerbajdžanščini se prevede tako: "gara" pomeni črno, "hrošček" pa vrt. Že v 16. stoletju je bil Karabah, skupaj z drugimi provincami, del Safavidske države, nato pa je postal neodvisen khanat.
Nagorno-Karabah v času Ruskega cesarstva
Leta 1805 je bil Karabaški kanat podrejen Ruskemu cesarstvu, leta 1813 pa je po Gulistanski mirovni pogodbi Nagorni Karabah postal tudi del Rusije. Potem so bili po Turkmenchajskem sporazumu in sporazumu, sklenjenem v mestu Edirne, Armeni preseljeni iz Turčije in Irana ter postavljeni na ozemlja Severnega Azerbajdžana, vključno s Karabahom. Tako je prebivalstvo teh dežel večinoma armenskega izvora.
Kot del ZSSR
Leta 1918 je novo ustvarjena Azerbajdžanska demokratična republika dobila nadzor nad Karabahom. Na tem področju Republika Armenija uveljavlja zahtevke, vendar ADR teh zahtevkov ne priznava. Leta 1921 je bilo ozemlje Nagornega Karabaha s pravicami široke avtonomije vključeno v Azerbajdžansko SSR. Dve leti kasneje Karabah dobi status avtonomne regije (NKAO).
Leta 1988 je svet poslancev NKAR peticijal oblasti Azerbajdžanske republike in ArmSSR republik in predlagal, da se sporno ozemlje prenese v Armenijo. Ta peticija ni bila odobrena, zaradi česar je protestni val zaplaval po mestih avtonomne regije Nagorno-Karabah. Solidarnostne demonstracije so potekale tudi v Erevanu.
Razglasitev neodvisnosti
V začetku jeseni leta 1991, ko se je Sovjetska zveza že začela razpadati, je NKAO sprejela Deklaracijo, s katero je razglasila Nagorno-Karabaško republiko. Poleg tega je bilo poleg NKAR v njegovo strukturo vključeno tudi del ozemelj nekdanje Azerbajdžanske SSR. Glede na rezultate referenduma 10. decembra istega leta v Nagornem Karabahu je več kot 99% prebivalstva regije glasovalo za popolno neodvisnost od Azerbejdžana.
Povsem očitno je, da azerbajdžanski organi referenduma niso priznali, a razglasitveni akt je bil označen za nezakonit. Še več, Baku se je odločil za ukinitev avtonomije Karabaha, ki jo je imel v sovjetskih časih. Vendar se je uničevalni proces že začel.
Karabaški spopad
Za neodvisnost samooklicane republike so vstale armenske čete, katerim se je Azerbejdžan skušal upreti. Nagorno-Karabah je dobil podporo uradnega Erevana in tudi nacionalne diaspore v drugih državah, tako da je milica uspela braniti regijo. Azerbajdžanskim oblastem pa je vseeno uspelo vzpostaviti nadzor nad več območji, ki so bila sprva razglašena za del NKR.
Vsaka od vojskujočih se strank poda svoje statistične podatke o izgubah v sporu v Karabahu. Če primerjamo te podatke, lahko ugotovimo, da je v treh letih razjasnjevanja odnosov umrlo 15-25 tisoč ljudi. Vsaj 25 tisoč je bilo ranjenih, več kot 100 tisoč civilistov je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove.
