Radovednost o tem, kaj nas obdaja, poskusi razumevanja, kako deluje vesolje, in želja po prodoru v neznani svet drugega sveta, so bili od nekdaj znak človeškega uma. Ko ljudje čutijo, izkusijo ali opazujejo nekaj, kar se dogaja drugim, to asimilirajo in utrdijo, pri čemer ne želijo le pravilno razumeti, kakšno je stanje, ampak tudi, ali je mogoče razumeti resnico. Spoznavanje v filozofiji je eno najzanimivejših vprašanj, saj filozofija poskuša racionalizirati in razložiti raznolike procese, ki se dogajajo v človeških možganih in so usmerjeni v pridobivanje znanja.
Proces spoznavanja je bolj zapleten kot zgolj kopičenje znanja - je ustvarjalno, kulturno in družbeno; Vključuje ne le racionalne, ampak intuitivne in čutne mehanizme mišljenja. Zato je kognicija v filozofiji posebna težava, ki obravnava poseben teoretični odsek, imenovan epistemologija ali epistemologija. Začetek epistemologije kot posebne veje filozofije je v 19. stoletju postavil Scot Ferrier. Ta filozofska disciplina preučuje tako metode in načela pridobivanja znanja, kot tudi, kakšna je spoznanja, kaj ima opraviti z resničnim svetom, ali ima meje, pa tudi kakšna so razmerja med znanim in tistimi, ki vedo. Obstaja veliko različnih teorij znanja, ki se med seboj kritizirajo in ponujajo številne pojme o tem, kaj je znanje resnično in zanesljivo, kakšne so njegove vrste in zakaj na splošno znamo poznati svet in sebe.
Skratka, filozofi na tem področju se ukvarjajo z razumevanjem, zakaj znanje obstaja; kako lahko ugotovimo, da je prav gotovo znanje in resnica, ne pa površna presoja (ali mnenje) ali celo zabloda; kako se to znanje razvija in tudi kakšne so same metode spoznavanja. V filozofiji se je skozi celotno zgodovino izredno akutno postavljalo vprašanje pomena pridobivanja znanja za človeka in človeštvo, ali prinaša srečo ali žalost. Toda v resnici je v življenju sodobne družbe pridobivanje novega znanja pridobilo takšen pomen, da se trenutna stopnja razvoja te družbe pogosto imenuje informacijska, še posebej, ker je informacijski prostor, ki je združil človeštvo.
Kogniciranje v filozofiji izgleda kot proces, ki ima družbeno, vrednostno naravo. Zgodovina nam govori, da so bili ljudje pripravljeni ne samo pridobiti novega znanja, temveč ga tudi podpreti, kljub temu, da so zelo pogosto morali in zdaj morali plačati s svojim življenjem, svobodo, ločitvijo od sorodnikov. Ker gre za postopek, je podoben drugim vrstam dejavnosti, ki se jih preučuje filozofija in jih, podobno kot njih, določajo potrebe (želja po razumevanju, razlagi), motivi (praktični ali čisto intelektualni), cilji (pridobivanje znanja, razumevanje resnice), sredstva (kot so opazovanje, analiza, eksperiment, logika, intuicija in tako naprej) ter rezultati.
Eden glavnih problemov, ki ga zanima filozofska misel, je, kako se razvija kognicija. Filozofija je sprva ugotovila, da je prva vrsta znanja naivno, navadno znanje, ki se je sčasoma v procesu razvoja kulture izboljševalo, kar je povzročilo nastanek teoretičnih načel znanstvenega spoznanja in razmišljanja. Hkrati filozofija razlikuje med načeli in metodami samega filozofskega spoznanja in preučevanjem posebnih znanstvenih spoznanj (filozofija znanosti).
Filozofi so razmišljali tudi o tem, kakšno vlogo v procesu spoznavanja igra subjekt spoznavanja. Spoznanje v filozofiji ni samo preučevanje stvari in procesov, ki človeka obdajajo ali se v njem odvijajo neodvisno, temveč tudi njegovo duhovno življenje. Če vemo, človek ne samo spozna, da študira nekaj zunanjega, ampak tudi, da ta študij vpliva na sebe. Poleg tega lahko zlasti na področju humanitarnega spoznavanja stanje zavednega predmeta, njegove vrednote in prepričanja vplivajo na rezultate spoznavanja. Ocenjujoč ta zapleten problem so filozofi različnih smeri prišli do povsem nasprotnih zaključkov. Pozitivisti so na primer očitali humanitarno znanje zaradi pomanjkanja objektivnosti, predstavniki filozofske hermenevtike pa so nasprotno menili, da je subjektivnost posebnost humanitarnega znanja, ki je torej bližje neposrednosti in s tem resnici.
