Evropski monetarni sistem (EMU) je že od svoje ustanovitve pritegnil veliko pozornosti kot struktura, ki usklajuje politične odnose.
Frustrirani zaradi perspektive svetovnega denarnega sistema s svojo spremenljivo obrestno mero so očetni ustanovitelji EMU nameravali obnoviti sistem fiksnih, a reguliranih deviznih tečajev v večini Evropske skupnosti. Tak sistem bi zaščitil velike domače evropske trgovinske tokove pred nenadnimi spremembami v konkurenčnosti. Omejilo bi tudi neskladje v nacionalnih stopnjah inflacije, kar bi omogočilo vzpostavitev manj nestanovitne inflacije in vodilo v "cono denarne stabilnosti".
Hkrati je bil evropski monetarni sistem ocenjen kot izjemno ambiciozen projekt, saj je vrnil evropski upravi valute nekaterih držav, predvsem Francije in Italije, ki so od prejšnjih poskusov združevanja ostale odtujene.
Sistem se je nato razvil in stopil zunaj svojih prvotnih ciljev: mehanizem za nadzor deviznega tečaja Evropske gospodarske skupnosti (EGS) je postal strožji, skladnost denarne politike je bolj definirana, mobilnost kapitala je večja, kot je bila v prvih letih EMU.
Vse na svetu je medsebojno povezano, zlasti na področju denarnih odnosov na svetovni ravni. Zato je treba povedati nekaj besed o svetovnem denarnem sistemu kot celoti, ki je šel skozi več stopenj razvoja:
· Pariški denarni sistem (1816-1914), ki temelji na zlatem standardu.
· Standard zlatih polugod (1914–1941), ki je predvideval izmenjavo papirnatega denarja za zlato poluga, ki je tehtal najmanj 12, 5 kilogramov.
Skupaj z zlatom so sčasoma začeli sprejemati ameriške dolarje in funte za mednarodna plačila.
· Leta 1922 je bila v Genovi organizirana konferenca, ki je združila predstavnike 34 držav, na katerih so razpravljali o vidikih monetarizma po koncu prve svetovne vojne, strategiji za obnovo Srednje in Vzhodne Evrope ter sporazumu med evropskimi kapitalističnimi gospodarstvi in novim sovjetskim režimom.
Nato je bil oblikovan genovski denarni sistem (1922–1944), katerega osnova je bil menjalni standard zlata.
· Od druge svetovne vojne se poskuša ohraniti stabilnost med glavnimi valutami s sistemom fiksnih obrestnih mer, imenovanim Bretton Woods Agreement, ki je propadel v začetku sedemdesetih let.
Kljub temu so evropski voditelji iskali načelo stabilnih stopenj, pri čemer so opustili politiko spremenljivih stopenj, ki je priljubljena v ZDA.
Večina držav se je leta 1972 strinjala, da bo ohranila devizne odnose. Denarni sistem, ki so ga poimenovali "evropska valutna kača", pa naj bi preprečil nihanje tečaja za več kot 2, 25 odstotka.
To je bil prvi poskus sodelovanja na področju denarnih odnosov in je v bistvu povezal vse valute EGS med seboj. Čeprav je režim bolj ali manj obstajal do leta 1979, se je zaradi prostega nihanja dolarja dejansko začel razpadati od leta 1973.
Evropski monetarni sistem je bil ustanovljen leta 1979 z namenom stabiliziranja stopenj gospodarskih skupnosti, ki so članice Evropske unije. Istočasno se je pojavila evropska denarna enota (ECU), ki temelji na košarici nacionalnih valut. ECU je bila predhodnica evra.
V zgodnjih fazah gibanje ni bilo povsem uspešno, bilo je veliko težav tehnične narave. Občasne prilagoditve so krepile vrednost močnih valut in zniževale šibkejše.
Vendar so bile po letu 1986 spremembe nacionalnih obrestnih mer uporabljene za ohranjanje valut v ozkem območju (od vzajemne centralne obrestne mere). Države, ki so sodelovale v procesu, so morale upoštevati vzpostavljeno enoto, ki je odločilno prispevala k boju proti inflaciji.
Združeno kraljestvo se ni vključilo v vzpostavitev pravilnega mehanizma deviznega tečaja za vse sodelujoče države do leta 1990. Leta 1992 jo je bila spet prisiljena opustiti, saj ni mogla ostati v mejah MVK.
Projekt pa se je nadaljeval v skladu z Maastrichtsko pogodbo, ki je potrdila pomen kolektivne strukture.
Leta 1999, ko se je pojavil evro, je evropski denarni sistem končal svoj obstoj, kljub temu da mehanizem deviznega tečaja še naprej deluje.
