Problem kognicije v zgodovini filozofije je velikega pomena. Največji prispevek k njenemu študiju so prispevali takšni misleci, kot sta Jung in Kant. Tako ali drugače je vsaka človeška aktivnost povezana s spoznanjem. Prav sposobnost zanj nas je naredila to, kar smo zdaj.
Problemi kognicije v filozofiji
Začeti je treba z dejstvom, da kognicijo razumemo kot namensko aktiven prikaz okoliške resničnosti v človeškem umu. Med tem postopkom se razkrijejo prej neznane plati bivanja, ne samo zunanja, ampak tudi notranja stran stvari je izpostavljena raziskavam. Problem kognicije v filozofiji je pomemben tudi iz razloga, da človek ne more biti le subjekt, ampak tudi njegov objekt. Se pravi, da pogosto ljudje študirajo sami.
V procesu spoznavanja postanejo določene resnice znane. Te resnice so morda na voljo ne le predmetu vednosti, ampak tudi komu drugemu, vključno z naslednjimi generacijami. Prenos poteka predvsem s pomočjo različnih vrst nosilcev materiala. Na primer z uporabo knjig.
Težava kognicije v filozofiji temelji na tem, da človek lahko svet pozna ne samo neposredno, ampak tudi posredno, če preučuje dela drugih, dela in podobno. Izobraževanje prihodnjih generacij je pomembna naloga celotne družbe.
Problematiko kognicije v filozofiji obravnavamo z različnih vidikov. Govorimo o agnosticizmu in gnosticizmu. Gnostiki so precej optimistični glede spoznanja in tudi njegove prihodnosti. Verjamejo, da bo človeški um prej ali slej pripravljen spoznati vse resnice tega sveta, kar je že samo po sebi dobro. Meje uma ne obstajajo.
Na problem kognicije v filozofiji je mogoče razmišljati z drugega zornega kota. Gre za agnosticizem. Večina agnostikov je idealistov. Njihove misli temeljijo na prepričanju, da je svet preveč zapleten in nestanoviten, da bi ga bilo mogoče prepoznati, ali da je človeški um šibek in omejen. Ta omejitev vodi v dejstvo, da veliko resnic ne bo nikoli razkritih. Nima smisla si prizadevati vedeti vse okoli, saj je to preprosto nemogoče.
Sama veda o znanju se imenuje epistemologija. Večinoma temelji natančno na stališčih gnosticizma. Načela, ki jih ima, so:
- historizem. Vsi pojavi in predmeti se obravnavajo v kontekstu njihovega nastanka. Kot tudi neposreden pojav;
- dejavnost kreativnega prikazovanja;
- konkretnost resnice. Bistvo je, da je resnico mogoče iskati le v posebnih razmerah;
- vaditi. Praksa je tista dejavnost, ki pomaga spremeniti človeka in svet ter sebe;
- dialektika. Gre za uporabo njegovih kategorij, zakonov ipd.
Kot smo že omenili, je pri spoznanju subjekt oseba, torej bitje, ki je obdarjeno z dovolj inteligence, ki zna obvladati in uporabljati arzenal orodij, ki so jih pripravile prejšnje generacije. Predmet spoznanja lahko imenujemo družba kot celota. Treba je opozoriti, da je polna kognitivna dejavnost človeka lahko le v okviru družbe.
Okoliški svet deluje kot objekt spoznavanja ali bolje rečeno tisti njegov del, na katerega je usmerjen interes poznavalca. Resnica je enak in ustrezen odraz predmeta spoznanja. V primeru, da je odboj neustrezen, poznavalec ne prejme resnice, temveč napake.
Sama spoznanja je lahko čutna ali racionalna. Senzorično znanje temelji neposredno na čutilih (vid, dotik in tako naprej), racionalno pa - na razmišljanju. Včasih se razlikujejo tudi intuitivna spoznanja. O njem govorijo, ko lahko na nezavedni ravni razume resnico.
