Vsako podjetje, podjetje, kampanja zahteva določena tveganja, ki lahko vplivajo na končni rezultat njihovega izvajanja. Izvajanje poslovne strategije pomeni spremembo pravic, obveznosti in obveznosti podjetnikov, možne pojave nenamernih in prej neuporabljenih procesov ter druge posledice.
Da bi izbrali pravi niz ukrepov za dosego rezultata neke dejavnosti, je treba upoštevati možen vpliv stranskih učinkov, da zamišljeni dogodek ne izgubi svojega pomena. Vsako taktično (strateško) shemo je treba pred uporabo izpostaviti analizi tveganja, da se slednja čim bolj zmanjša.
Analiza tveganja podjetja (podjetja) se začne z njihovo oceno. Za to je treba izbrati metodologijo ocenjevanja, ki mora ustrezati varnostnim zahtevam določene vrste dejavnosti in pravnim regulatorjem te dejavnosti.
Analiza tveganja zahteva uporabo razpoložljivih informacij za oceno verjetnosti pojava določenih dogodkov in možne razsežnosti njihovih posledic.
Praviloma se tveganja razumejo kot negativni dogodki in okoliščine, na primer izgube med podvigom, naravne nesreče z resnimi posledicami itd. Vendar analiza tveganja pomaga ugotoviti morebitne pozitivne posledice. Treba je odkriti prihodnje težave in oceniti razvojne možnosti.
Analiza tveganja se izvaja na kvantitativni in kvalitativni ravni (metode analize tveganja so izbrane posamezno).
V kvantitativni analizi se proučevanim pojavom dodelijo številčne (kvantitativne) vrednosti, uporabijo se empirični podatki. Na tej ravni je analiza izredno objektivna in natančna (za to metodo).
Kvalitativna analiza vključuje notranjo (nagonsko) oceno okoliščin. Na tej ravni je dovoljena subjektivnost in z njo povezani dvomi.
Če primerjamo ti dve stopnji analize, se je treba podrobneje ustaviti na količinski. To je mogoče storiti na več načinov.
V determinističnem pristopu so uporabljene točkovne ocene. Da bi razumeli, kakšen je lahko rezultat v posameznih primerih, se različnim dogodkom dodelijo določene vrednosti. Na primer, v finančnem modelu je mogoče upoštevati takšne možnosti: najslabše (prihodnje izgube), najboljše (prihodnji dobiček) in najbolj verjetno (zmeren, relativni dobiček).
V tem primeru ima metoda številne pomanjkljivosti: ne upošteva številnih možnih scenarijev, temveč se osredotoča na le nekaj osnovnih različic (ki veljajo za enakovredne); premalo obravnavani dejavniki, ki lahko vplivajo na razvoj razmer, kar vodi do poenostavitve modela. Vendar veliko podjetij uporablja ta pristop, kljub razmeroma nizki zanesljivosti rezultatov takšne analize.
Stohastična analiza tveganja (metoda Monte Carlo) je zanesljivejša. S tem pristopom so začetni parametri predstavljeni kot razponi vrednosti (ustvarijo verjetnostno porazdelitev). Poleg tega imajo različne spremenljivke različne verjetnosti posledic. Vrednosti so izbrane naključno na podlagi možnih porazdelitev verjetnosti.
Vzorci se imenujejo iteracije. Rezultati vzorca se zapišejo. Za izvedbo simulacije se postopek vzorčenja ponovi stokrat, zato takšni rezultati veliko bolj razkrijejo verjetnost pričakovanih dogodkov. Podatki takšnega modeliranja lahko kažejo ne samo prihodnje dogodke, temveč tudi kažejo na verjetnost njihovega nastanka. Rezultate lahko predstavimo grafično, pa tudi na njihovo občutljivost, torej pokaže, katera od spremenljivk je najbolj vplivala na rezultat. S to metodo je mogoče prikazati tudi razmerja med izvirnimi spremenljivkami.
Najbolj priročno je izvesti kvantitativno analizo tveganja na podlagi preglednic Excela, saj orodja tega programa omogočajo dodajanje novih funkcij, da lahko razporedite verjetnosti in dobite najbolj natančne rezultate.
