Družbeno delovanje je način obstoja človeka, družbe, ki se kaže v namerni preobrazbi in razmišljanju sveta, življenjskih razmer. Poleg tega se vpliv pojavlja tako na tisto, kar v naravi že obstaja, kot na tisto, kar posameznik (ljudje) umetno oblikuje.
Družbeno delovanje vključuje nasprotja, osnovne značilnosti in gonilne sile, ki so značilne za družbeno resničnost. Ni naključje, da so prav on postavili osrednje mesto izjemnim znanstvenikom. Tako je na primer Weber razvil teorijo družbenega delovanja. Po njegovem mnenju se lahko osredotoči tako na pričakovano in sedanjo kot tudi na preteklo človekovo vedenje. Obenem lahko družbena akcija (zlasti nevmešanje) pomeni maščevanje za žalitve v preteklosti, zaščito pred nevarnostjo danes ali preprečevanje tistega, kar naj bi bilo jutri. Lahko je usmerjena tako v tujce kot v znane ljudi.
Po Weberovem konceptu ima socialno delovanje dve značilnosti. Najprej ga odlikuje racionalizem in zavedanje. Drugič je usmerjen v vedenje drugih ljudi.
Družbeno delovanje določa posebna človeška potreba. Ta potreba se oblikuje v idealen cilj. To je notranji impulz, ki povzroči delovanje, do neke mere kot vir energije. Nezadovoljstvo različnih vrst ima različne oblike (lakota, tesnoba, ustvarjalna tesnoba, moralno nelagodje itd.). Vsi navajajo nasprotja med tem, kaj ljudje potrebujejo, in tistim, kar imajo v določenih pogojih. Nezadovoljstvo izzove določeno dejanje. Cilj je pričakovani rezultat, v katerem naj bi bila potreba poiskati svojo rešitev. Tako po doseganju cilja pride do ravnovesnega trenutka med potrebami in želenim.
Treba je opozoriti, da vsakega dejanja ni mogoče imenovati družbenega. To je posledica dejstva, da ni vedno usmerjen v druge ljudi.
Tako si lahko na primer visoko specializirana znanstvena osebnost prizadeva uresničiti določeno znanstveno in kognitivno potrebo. Pozna razmere, ki vključujejo nekatere znane podatke in podatke, ki jih je treba raziskati. V skladu s tem znanstvenik razvije načrt rešitve, s katerimi predpostavlja predpostavke, hipotezira in izbira dokaze. V tem primeru dejanje ni socialno. Seveda je sposobnost postavljanja znanstvenega cilja, njegova sama rešitev produkt razvoja družbe. Poleg tega znanstvenik pri svojem iskanju temelji na temelju, ki so ga oblikovale prejšnje generacije. V tem smislu znanstvenik gleda na problem, ki ga rešujejo skozi oči družbe kot celote. Vendar pa v določenem trenutku reševanja problema iskanje ne velja za družbeno dejanje.
Situacijo dojema drugače, če znanstvenik v času svojih raziskav čuti potrebo po ustvarjanju ugodnih pogojev. To potrebo je mogoče izraziti na primer v pridobivanju prepoznavnosti sodelavcev, premagovanju možnih ovir in še več. V tem primeru je znanost videti kot interakcija ljudi. Posledica tega je družbena akcija.
Navedeno stanje nastane zaradi oblikovanja osredotočenosti na druge posameznike, ko je predvidena posredna ali neposredna interakcija.
Kot smiselno oblikovanje družbenega delovanja je mogoče šteti motivacijo in vir družbenega razvoja. Usmerjenost k drugim je v bistvu najpomembnejše sredstvo in stanje, ki prispeva k zadovoljstvu človekovih potreb, uresničevanju življenjskih ciljev.
