Višine lahko dosežemo v različnih življenjskih sferah: v poslu, družini, politiki itd. Le človek iz tega ne postane srečnejši. Praznina v duši, melanholija, žalost, žalost so pogosti "obiskovalci" človeškega srca. Kaj manjka? Kaj preprečuje, da bi živeli mirno in srečno? Odgovor je banalen - premalo elementarnega razumevanja bivanja in določitve pomembnejših ciljev.
Nekateri vodijo divji življenjski slog in poskušajo "najti srečo" na dnu steklenice ali v neštetih "ljubezenskih" dogodivščinah. A so srečni? Praznina v duši le še raste.
Praznino pogosto občutimo takoj po prebujanju. Če obstaja družina, za katero je treba skrbeti in vzdrževati, potem vsaj nekaj potisne človeka naprej, in če ne ?! Lahko lepo govori, govori o veri, a vseeno ga obišče praznina, še posebej, ko ostane sam s seboj. Težave v službi, konflikt v družini, bolezen ali druge težave lahko človeka uničijo, uničijo pretresljiv sistem vrednot in spet praznino v duši.
Za skoraj vse nas je glavna motivacija pri izbiri službe denar. Čeprav raziskovalci niso uspeli zaznati razmerja med dohodkom in srečo. V obdobju od leta 1957 do 1990 se je v ZDA dvakrat povečal dohodek. Toda statistika anket je pokazala, da je raven sreče ostala nespremenjena, število depresij pa se je povečalo za desetkrat. Vsi vemo, kako preživeti, vendar veliko od nas ne ve, kako živeti.
Že nekaj časa ljudi poganja spodbuda: tukaj si bom kupil čudovit avto, hišo, prišla bo priložnost za sprostitev v najlepših kotičkih sveta in vesela bom! Človek doseže, kar želi, a nikoli ne najde sreče. Spet se sreča s praznino. Človek dobi večjo blaginjo, vendar duhovne vzpona ni opaziti. Nekdo najde vedno več hobijev, ves dan sedi in gleda televizijo ali igra računalniške igre, upajoč na ta način, da pobegnejo od zatiralskih misli. A le težje postane. Drugi začnejo bolj razmišljati o religiji, a tudi to jih za nekaj časa samo pomiri.
Zakaj je vse tako zapleteno? Vzrokov za to stanje je lahko več. Eden od njih je pomanjkanje prednostnega pomembnega cilja v življenju. Vsak mora imeti cilj. Kdor pozna "zakaj" živeti, bo zdržal kakršno koli "kako".
Vsak dan mora biti razvoj: duhoven, telesni, intelektualni in to je pomembnejše od nakupa novih oblačil ali avtomobila. Na primer, vernik nikoli nima občutka praznine v duši in obupa. V trenutku "duhovne suše" je zanj vsaka beseda v Svetem pismu kot močan dež z večbarvno mavrico. Se pravi, da vernik na svoji življenjski poti postane le močnejši, modrejši, prožnejši, naleti na težave in težave. Ustvari negativnost v pozitivna čustva, v srcu vedno ohranja veselje in zaupanje v uspeh. Skoraj nemogoče je prekiniti kateri koli življenjski incident.
Sposobnost obvladovanja svojih občutkov, sebe, svojih vtisov je ključ do sreče.
Praznina v duši je zvest spremljevalec osamljenosti, ki jo vsi včasih doživljamo. Ljudje se na vse možne načine trudijo, da bi se izognili temu občutku, se bali biti sami s seboj, s svojimi mislimi, čustvenimi vprašanji in metanjem. Vklopimo televizor, radio, poskušamo odvrniti pozornost in narediti nekaj, samo da ne slišimo, kaj se dogaja v nas.
Toda ali je osamljenost res tako grozna? In se je treba na vsak način izogibati?
Osamljenost je najboljši način za razumevanje samega sebe.
Praznina v duši je stanje, ko duša hiti po iskanju resnice o življenju. Praznina začnemo čutiti, ko ne najdemo odgovorov na glavna vprašanja duše ali pa nas znani ne zadovoljujejo.
Človek je izjemno šibek in pogosto sledi mnenju ljudi in prevladujočim stereotipom ter tako živi svoje življenje, pri čemer pozablja na potrebe svoje duše. Telesni užitki in strasti skrivajo pred nami preproste resnice. Potopljeni v nepotrebno hrup, prenehamo čutiti resnično življenje. In prepuščeni sami sebi, voljno-nerodni, razmišljamo o tem.
V trenutkih osamljenosti, praznine in hrepenenja je pomembno, da v zabavi ne iščete utehe, da se ne odvračate s praznimi nameni, temveč da skušate sami odgovoriti na prednostna vprašanja duše.
