Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi je pomemben meddržavni organ, katerega glavna naloga je ohranjati mir in stabilnost na celini. Zgodovina te strukture je več kot eno desetletje. Toda o resnični učinkovitosti dela organizacije že dolgo razpravljamo. Ugotovimo, kakšna je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, ugotovimo njene glavne cilje in funkcije ter kratko zgodovino svojih dejavnosti.
Zgodovina nastanka
Najprej bomo ugotovili, v kakšnih okoliščinah je bil ustanovljen OVSE.
Zamisel o sklicu sestanka državnih predstavnikov, ki bi razvil skupna načela mednarodne politike v regiji, so v Bukarešti leta 1966 prvič izrazili predstavniki evropskih držav iz socialističnega tabora, ki so bili del enote ATS. Pozneje je to pobudo podprla Francija in nekatere druge zahodne države. Toda odločilni prispevek je prispeval položaj Finske. Ta država je predlagala izvedbo teh srečanj v njeni prestolnici Helsinki.
Predhodna faza posvetovanja je potekala od novembra 1972 do junija 1973. Sestanek so se udeležili delegati iz 33 evropskih držav, pa tudi Kanade in ZDA. Na tej stopnji je prišlo do priprave splošnih priporočil o nadaljnjem sodelovanju, oblikovali so pravila in dnevni red pogajanj.
Prvo srečanje je bilo neposredno v začetku julija 1973. Od tega datuma je običajno, da se štejejo dejavnosti OVSE. Na tej stopnji so v razpravi sodelovali zunanji ministri iz vseh evropskih držav, razen Albanije in dveh severnoameriških držav. Glede glavnih vprašanj so bile ugotovljene kontaktne točke, kot je razvidno iz končnih priporočil.
Na drugi stopnji, ki je potekala v Ženevi od septembra 1973 do julija 1975, so predstavniki držav pogodbenic razjasnili najpomembnejše točke skupnega sodelovanja, da bi čim bolj izpolnili interese vseh udeležencev in uskladili vsa sporna vprašanja.
Neposredno podpis končnega dejanja se je zgodil konec julija - v začetku avgusta 1975 v Helsinkih. Na njem so sodelovali najvišji voditelji vseh 35 držav pogodbenic. Končni sporazum se je uradno imenoval Končni akt KVSE, neuradno pa se je po navadi imenoval Helsinški sporazum.
Ključne določbe Helsinškega sporazuma
Izhodni dokument Helsinških sporazumov je uradno utrjeval rezultate druge svetovne vojne. Poleg tega je bilo razvitih 10 glavnih načel mednarodnih pravnih odnosov. Med njimi je treba izpostaviti načelo nedotakljivosti obstoječih teritorialnih meja evropskih držav, neupravičenost, enakost držav, spoštovanje temeljnih človekovih svoboščin, pravico narodov, da odločajo o svoji usodi.
Poleg tega so bili pripravljeni splošni dogovori o odnosih na kulturnem, vojaško-političnem, pravnem in humanitarnem področju.
Nadaljnji razvoj organizacije
Od takrat se je Svet za varnost in sodelovanje v Evropi (CSCE) začel redno sestajati. Srečanja so potekala v Beogradu (1977-1978), Madridu (1980-1983), Stockholmu (1984), pa tudi na Dunaju (1986).
Eden najbolj ikoničnih je bil sestanek v Parizu septembra 1990, na katerem je sodelovalo najvišje vodstvo sodelujočih držav. Sprejela je znamenito pariško listino, ki je označila konec hladne vojne, podpisala pogodbo o orožju in določila pomembna organizacijska vprašanja za nadaljnja posvetovanja.
Na moskovskem zasedanju leta 1991 je bil sprejet odlok o prednostni nalogi človekovih pravic pred domačimi zakoni.
Leta 1992 je bil na sestanku v Helsinkih preoblikovan CSCE. Če je bil prej forum v resnici forum za komunikacijo med vodstvom držav članic, se je od tega trenutka začel spreminjati v polno stalno organizacijo. Istega leta so v Stockholmu uvedli novo delovno mesto - generalnega sekretarja KVSE.
Leta 1993 so bili na sestanku v Rimu doseženi dogovori o ustanovitvi stalnega odbora, kamor so sodelujoče države poslale delegate za zastopanje.
Tako je CSCE začel vse bolj dobivati značilnosti nenehno delujoče organizacije. Da bi ime uskladili s pravim formatom, je bilo leta 1994 v Budimpešti sklenjeno, da se zdaj KVSE ne bo imenovala nič drugega kot Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Ta določba je začela veljati od začetka leta 1995.
Po tem so se v Lizboni (1996), Kopenhagnu (1997), Oslu (1998), Istanbulu (1999), na Dunaju (2000), Bukarešti (2001), Lizboni (2002), Maastrichtu (2003), Sofiji (2004), Ljubljana (2005), Astana (2010). Ti forumi so obravnavali vprašanja regionalne varnosti, terorizma, separatizma in človekovih pravic.
Treba je opozoriti, da je Rusija od leta 2003 v OVSE zavzela stališče, ki se pogosto razlikuje od mnenja večine drugih sodelujočih držav. Zaradi tega je več pogostih rešitev blokiranih. Nekoč se je celo govorilo o morebitnem umiku Ruske federacije iz organizacije.
Cilji
Glavni cilji, ki so si jih države OVSE zadale, so doseči mir in stabilnost v Evropi. Za uresničitev te naloge organizacija aktivno sodeluje pri reševanju sporov med silami in znotraj sodelujočih držav, nadzoruje širjenje orožja in izvaja preventivne diplomatske ukrepe za preprečevanje morebitnih sporov.
Organizacija spremlja gospodarske razmere in okolje v regiji ter spoštovanje človekovih pravic v Evropi. Dejavnosti OVSE so usmerjene v spremljanje volitev v sodelujočih državah, tako da jim pošljejo svoje opazovalce. Organizacija spodbuja razvoj demokratičnih institucij.
Države članice
Evropa ima največje zastopanje v organizaciji. OVSE ima skupno 57 držav članic. Poleg Evrope sta v tej organizaciji neposredno vključeni dve državi iz Severne Amerike (Kanada in ZDA), pa tudi številne azijske države (Mongolija, Uzbekistan, Tadžikistan, Turkmenistan itd.).
Vendar status udeleženca ni edini, ki obstaja v tej organizaciji. Partnerji za sodelovanje so Afganistan, Tunizija, Maroko, Izrael in številne druge države.
Struktura organov OVSE
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ima precej obsežno upravljavsko strukturo.
Za reševanje najpomembnejših vprašanj svetovne narave se sklicuje vrh voditeljev držav in vlad. Odločitve tega organa so najpomembnejše. Vendar je treba opozoriti, da se je zadnjič takšno srečanje zgodilo leta 2010 v Astani, pred tem pa šele leta 1999.
Za razliko od vrha se svet zunanjih ministrov sestaja vsako leto. Njegove naloge poleg razprave o najpomembnejših vprašanjih vključujejo tudi izvolitev generalnega sekretarja organizacije.
Stalni svet OVSE je glavni organ te organizacije, ki deluje stalno in se vsak teden sestaja na Dunaju. Razpravlja o postavljenih vprašanjih in o njih sprejema odločitve. Ta organ vodi sedanji predsednik.
Poleg tega so pomembni strukturni organi OVSE Parlamentarna skupščina, Urad za demokratične institucije in Forum za varnostno sodelovanje.
Prve osebe v OVSE so predsedujoči in generalni sekretar. O pomenu teh delovnih mest in nekaterih strukturnih teles OVSE bomo govorili več.
Predsedujoči
Predsedujoči je zadolžen za upravljanje in organizacijo trenutnih dejavnosti OVSE.
To stališče ima minister za zunanje zadeve države, ki letos vodi OVSE. Leta 2016 to častno misijo opravlja Nemčija, kar pomeni, da je OVSE zunanji minister F.-V. Stunmeier. Leta 2015 je delovno mesto zasedel predstavnik Srbije Ivica Dačić.
Naloge predsednika vključujejo usklajevanje dela organov OVSE ter zastopanje organizacije na mednarodni ravni. Na primer, Ivitsa Dachich je leta 2015 dejavno sodelovala pri reševanju oboroženega konflikta v Ukrajini.
Generalni sekretar
Drugo najpomembnejše mesto v organizaciji je generalni sekretar. Volitve na to delovno mesto opravi Svet ministrov vsaka tri leta. Trenutni generalni sekretar je Italijan Lamberto Zannier.
Pooblastilo generalnega sekretarja vključuje vodstvo sekretariata organizacije, to je, da je on dejansko vodja administracije. Poleg tega ta oseba deluje kot predstavnik OVSE v času odsotnosti sedanjega predsednika.
Parlamentarna skupščina
Parlamentarna skupščina OVSE vključuje predstavnike vseh 57 svojih članov. Ta struktura je bila ustanovljena leta 1992 kot medparlamentarna organizacija. Sestavlja ga več kot 300 poslancev, ki jih delegirajo parlamenti sodelujočih držav.
Sedež tega organa je v Københavnu. Prvi osebi parlamentarne skupščine sta predsednik in generalni sekretar.
PACE ima stalne in tri specializirane odbore.
Kritika
V zadnjem času so se stopnjevale kritike organizacije. Številni strokovnjaki trdijo, da OVSE trenutno ni sposoben zares resnično ključnih izzivov in ga je treba reformirati. Zaradi narave odločanja lahko manjšine blokirajo številne odločitve, ki jih podpira večina članov.
Poleg tega obstajajo precedensi, ko se tudi sprejete odločitve OVSE ne izvajajo.
