Mnogo stoletij se ljudska modrost prenaša iz roda v rod s pomočjo pregovorov in izrekov. In čeprav je danes ta del ruske folklore izgubil svojo nekdanjo priljubljenost, ni povsem pozabljen. Pogosto se zgodi, da z uporabo katerega koli ustaljenega izraza niti ne sumimo, da so pregovori. Vendar so mnogi pregovori in izreki prišli do nas spremenjeni: nekateri so izgubili konec. Ta usoda je doletela nadaljevanje pregovora "dva škornja pare." Spomnimo se, kako se je slišalo v prvotni obliki, in poglejmo tudi, ali je to dejstvo vplivalo na pomen, ki so ga dali v pregovor naši predniki.
Izvor pregovora
Najprej je treba opozoriti, da ta pregovor ni povsem ruskega izvora. Beseda "par" v njej izvira iz latinskega par, kar pomeni "enako". Če poznamo to dejstvo, lahko tudi ugibamo pomen izreka.
Jezikoslovci izražajo dve različici nastanka frazeologije. Po prvi različici se je ta stavek pojavil iz poklicnih dejavnosti čevljarjev. Prej so bili čevlji na desni in levi nogi sešiti popolnoma enako, brez razlik (zato so škornji še vedno prišiti). Od tod tudi izraz "dva parna škornja."
Po drugi možnosti ta frazeologija svoj izvor dolguje dekletom, ki so pripravljale doto. Pred tem je bilo na "posestvu" neveste zagotovo par škornjev, ki jih je sama izdelala deklica. In ker so škornji v Rusiji veljali tudi za čevlje (V. I. Dahl je škornje opredelil kot škornje ali čevlje iz volne), to povzroča drugo različico nastanka pregovora „dva parna škornja“.
Kako se pregovor konča?
Obstaja veliko različic. Nekateri v spletu pravijo, da obstaja več nadaljevanj pregovora "dva škornja - par". Najpogostejša možnost je "obe levi", pa tudi njegove spremembe ("obe sta postavljeni na levo nogo" in tako naprej). Bolj radovedni uporabniki so našli različico pregovora, v kateri je bil obrezan začetek: "Gos in loon - dva škornja pare" (obstaja različica "peskar in loon"). Obstaja celo različica "dva škornja - škornji iz klobučevine", vendar so vsi ti podatki napačni.
Pravo nadaljevanje pregovora "dva škornja pare"
Internet kot vir informacij je čudovita stvar, čeprav ima eno pomembno pomanjkljivost. Informacije, ki so objavljene na svetovnem spletu, niso vedno resnične. Tako se je zgodilo z nadaljevanjem pregovora "dva škornja pare".
Če se obrnete na najbolj znanega zbiratelja ruske folklore - Vladimirja Ivanoviča Dala, da bi ga zanimala njegova knjiga "Pregovori in izreki ruskega ljudstva", potem lahko najdete veliko zanimivih stvari. Tako je na primer konec priljubljene modrosti: "piščanec kljuva", po zadnjih seznamih "celovitih" izgovorov in pregovorov, ki so bili razširjeni v zadnjem času, so besede "da, celo dvorišče je v leglu". Vendar pa je v slovarju V.I. Dahl dobi popolnoma drugačen konec. Pravzaprav se celotna različica tega priljubljenega aforizma sliši povsem drugače: "Piščanček pika zrno, a dobro nahranjen."
In stavek: "Kdor se spomni starega, tega je očesa konec", v nasprotju s sodobnimi seznami sploh ni nadaljevanja. To je celotna različica pregovora. Res je, še vedno obstaja različica pregovora, ki zveni: "Kdor se spomni starega, hudič ga bo potegnil v smrt."
Kako se pregovor "dva parna škornja" konča? Po zbirki ruske folklore Dahl je konec tega ljudskega aforizma na splošno odsoten. Toda izrek ima začetek, ki se s časom izgubi: "Enako čudno liho. Dva parna škornja."
Pomen pregovora "dva škornja pare"
O pomenu tega krilatega izraza lahko ugibate, če veste, da so bili v starih časih čevlji nasprotovani čevljam. Škornje so nekoč nosili samo premožni ljudje in dandani, ki so želeli veljati za premožne. Od tod ironično barvanje besede "škornji". To potrjujejo izreki, kot so "škornji s škripanjem, vendar kaša brez masla", pa tudi "ne sodite v čevljih, čevljih v sani" (pravi tisti, ki vstopi v kočo).
Splošno sprejet pomen pregovora sta dva parna škornja - "medsebojno usklajevanje". Najpogosteje se ta frazeologija uporablja z ironijo, kar kaže na podobnost ljudi v negativnih lastnostih. Ta pomen je še posebej izrazit v sodobni polni različici pregovora: "Dva škornja para, a oba levo."
Podobno je z začetkom izreka: "Kvota z liho je enaka kvota." Sam V.I. Dahl pojasni besedo "čudno" kot neprimerno. In beseda "celo" (je celo) v istem Dahlu je enakovredna besedi "par". To pomeni, da bo zvenelo besedno zvezo "nenavadno in celo enako neparno" z uporabo bolj razumljivih besed - "neprimerno z nepariranim istim parom."
