Resničnost vsakega znanja in predmeta je mogoče dokazati ali podvomiti. Kantovska antinomija, ki pravi, da je mogoče celo dve nasprotni hipotezi logično utemeljiti, postavlja resnično znanje v rang mitske živali.
Takšna zver morda sploh ne obstaja in Karamazov "nič ni resnice, vse je dovoljeno" bi moral postati najvišji postulat človeškega življenja. Toda najprej stvari.
Filozofski relativizem in kasneje - solipsizem je svetu opozoril, da resnično znanje ni vedno takšno. Problem tega, kaj se v filozofiji lahko šteje za pristno in kaj lažno, se postavlja že zelo dolgo. Najbolj znan antični primer boja za resničnost sodb je prepir Sokrata s sofistom in izrek slavnega filozofa: "Vem, da ničesar ne vem." Mimogrede, sofisti so bili med prvimi, ki so zaslišali skoraj vse.
Časi teologije so nekoliko pomirili strahospoštovanje filozofov, dajali so "edino resnično" in pravičen pogled na življenje in stvaritev sveta s strani Boga. Toda Giordano Bruno in Nikolaj Kuzansky sta po zaslugi svojih znanstvenih odkritij empirično dokazala, da se Sonce ne vrti okoli Zemlje in tudi sam planet ni središče vesolja. Odkritje filozofov in znanstvenikov iz 15. stoletja je sprožilo spore, kaj resnično znanje znova pomeni, saj je planet, kot se je izkazalo, hitel skozi nepregleden in zastrašujoč vesolje.
Takrat so se začele pojavljati nove filozofske šole in razvijala se je znanost.
Torej, resnično je znanje, po Aristotelu, ki je popolnoma resnično. Ta pristop je dovolj enostavno kritizirati, saj ne upošteva tako namernih napačnih predstav kot norosti. R. Descartes pa je verjel, da se resnično znanje razlikuje od lažnega znanja po tem, da ima jasnost. Drugi filozof D. Berkeley je menil, da se resnica strinja z večino. A najbrž je najpomembnejše merilo resnice njegova objektivnost, torej neodvisnost od človeka in njegove zavesti.
Ni mogoče reči, da se je človeštvo, zapleteno s tehnologijo, tako približalo kakršni koli napaki, da je resnično znanje že na dosegu roke.
Sodobne tehnologije, računalniki in internet so v rokah neizobražene in nepripravljene družbe, kar je privedlo do informacijskega opijanja in požrešnosti. Dandanes informacije prihajajo iz vseh rež in le pravi Mojsije iz programiranja in družbenih ved lahko ta tok zajezi. Ta slika je bila precej živo opisana že pred 50 leti, in sicer v knjigi 1984, ki jo je napisal J. Orwell, in v romanu Oh Brave New World Aldous Huxley.
Resnično znanje je lahko svetovno, znanstveno ali umetniško, pa tudi moralno. Na splošno je toliko resnic, kolikor jih je v svetu poklicev. Na primer težava lakote v Afriki je za znanstvenika, ki zahteva sistematičen pristop, za vernika pa kazen za grehe. Zato obstaja toliko nenehnih sporov, ki obkrožajo številne pojave, in na žalost, visoke tehnologije, znanost in globalizacija človeštvu še niso uspele pripeljati niti do rešitve najpreprostejših moralnih vprašanj.
