Eksistencialna filozofija je smer, ki se je rodila že zdavnaj, končno pa se je oblikovala šele v 20. stoletju. Ta znanost preučuje notranji svet človeka, neločljivo povezan s samim obstojem. V čem se eksistencializem razlikuje od drugih filozofskih pristopov? Prvič s tem, da ta smer ne ločuje subjekta od predmeta, ampak človeka obravnava v kontekstu bivanja. Drugič, eksistencializem človeka ne postavlja nad življenjske in globalne težave, ampak ga preučuje v interakciji s težavami. Takšna filozofija je neracionalna. To ni nobeno znanje, ampak informacije, ki jih razumemo, sprejmemo in jih preživimo.
Zakaj je nastala eksistencialna filozofija? Njeno rojstvo je bilo precej predvidljivo. 20. stoletje je čas fantastično hitrih sprememb po vsem svetu, totalitarnih režimov, strašnih vojn. Vendar pa je v teku tudi stoletje zelo hitre rasti. Niso vsi všeč preboj znanosti in tehnologije. Ljudje so se začeli spreminjati v "zobnike", potrebne za delovanje ogromnega stroja, imenovanega država. Osebnost je svoj pomen zmanjšala.
Eksistencialna filozofija je le znanost o individualnosti. Zunanje dogajanje obravnava skozi človekov notranji svet. Ni presenetljivo, da je ta filozofija privabila številne privržence.
"Porodnik" tega trenda je Seren Kierkegaard. Prav on je formuliral idejo, po kateri notranje bitje človeka gladko teče v zunanji svet in ta dva pojma sta med seboj neločljivo povezana. Poleg tega je na razvoj eksistencializma vplival še en nemški filozof Edmund Husserl. Trenutno so najbolj znani predstavniki te smeri Martin Heidegger, Albert Camus, Karl Jaspers, Jean-Paul Sartre, Gabrielle Marcel in mnogi drugi.
Eksistencialna filozofija v svojem učenju daje pomembno mesto o končnosti človeškega življenja. To je specifičen cikel, ki ima začetek in konec. Človek lahko v tej filozofiji spremeni svoje bitje, hkrati pa življenje vpliva na njegov um, poglede. Osebnost določa iz otroštva. Takšna preobrazba je obojestranska.
Eksistencialna filozofija in njene sorte trenutno ne izgubljajo pomembnosti. Poleg tega se ta smer izboljšuje in dopolnjuje. Razmislite o sortah te filozofije. Prvič, eksistencializem proučuje edinstvenost človeškega obstoja, tako v zunanjem kot v notranjem pogledu. Drugič je osebnost, če upoštevamo posameznika in njegovo delo kot najvišjo vrednoto. Tretjič, gre za filozofsko antropologijo, ki izčrpno preučuje bistvo in naravo osebnosti. Ta smer združuje številne znanosti, kot so biologija, sociologija, psihologija in druge.
Človekova reakcija na krizne razmere je eno ključnih mest v takšnem učenju, kot je eksistencializem. Filozofija človeka ne loči od dogodkov, ampak jih globoko preuči z njihovo pomočjo. Zato eksistencializem še dolgo ne bo izgubil svojega pomena. Preučevanje te znanosti vam bo pomagalo razumeti svoje mesto v tem svetu, razmisliti o načinih interakcije z njim. Seveda tudi eksistencialna filozofija ne zmanjšuje pomena komunikacije. Zadevna znanost proučuje tudi interakcijo med dvema človekoma ter vpliv komunikacije in okolja na posameznika. Eksistencialna filozofija prav tako globoko analizira človekovo aktivnost in ustvarjalnost. To področje je izjemno obsežno in sproža veliko vprašanj. Tudi stališča filozofov, ki sledijo eksistencialnemu pristopu, so zelo različna. Vsekakor pa je preučevanje takšne znanosti koristno ne le teoretično, ampak tudi neposredno v življenju.
