Kaj je »stvar sama po sebi« (Ding a sich)? Ta izraz v filozofiji označuje obstoj stvari v sebi, ne glede na njihovo znanje, torej ne glede na to, kako so znane. Če želite razumeti, o čem je govoril Kant, morate upoštevati, da ima pojem "stvari v sebi" več pomenov in vključuje dva glavna pomena. Najprej se razume, da predmeti vedenja obstajajo sami, ločeni od logičnih in čutnih oblik, po katerih jih zaznava naša zavest.
V tem smislu "stvar sama po sebi" po Kantu pomeni, da je vsako širjenje in poglabljanje znanja samo znanje o pojavih in ne o samih stvareh. To je posledica dejstva, da se pojavlja v subjektivnih oblikah razuma in čutnosti. Zaradi tega Kant verjame, da tudi matematika, ki je natančna znanost, ne odraža objektivne resničnosti, zato je zanesljiva samo za nas, saj jo dojemamo s svojstvenimi a priori oblikami razuma in čutnosti.
Kantovo spoznanje
Kaj je "stvar sama po sebi" za Kanta? Čas in prostor sta podlaga za natančnost matematike, aritmetike in geometrije. To niso oblike neposrednega obstoja stvari, ampak oblike naše čutnosti, za katere ni potreben dokaz. Obenem vzročnost, snov in interakcija niso predmeti stvari, so le a priori oblike našega razuma. Koncept znanosti načeloma ne kopira lastnosti predmetov, temveč spada v kategorijo stvari, ki jih um nalaga na »materialno«. Kant verjame, da lastnosti, ki jih odkriva znanost, niso odvisne od naključnosti vsakega konkretnega predmeta, vendar ni mogoče trditi, da zakoni, ki jih priznava znanost, niso odvisni od zavesti.
Kantovo omejeno in neomejeno znanje
Sposobnost vedenja je lahko tako omejena kot neomejena. Kant pravi, da empirična znanost nima meja za njeno nadaljnje poglabljanje in širjenje. Z opazovanjem in analizo pojavov prodremo v globine narave in ni znano, kako daleč lahko napredujemo s časom.
In vendar je znanost po Kantovem mnenju morda omejena. V tem primeru se razume, da z vsakim poglabljanjem in širjenjem znanstveno znanje ne more preseči meja logičnih oblik, s katerimi poteka objektivno znanje o resničnosti. Se pravi, tudi če nam uspe v celoti preučiti naravne pojave, nikoli ne bomo mogli odgovarjati na vprašanja, ki so zunaj narave.
Neprepoznavnost "stvari v sebi"
"Stvar sama po sebi" je v bistvu isti agnosticizem. Kant je predlagal, da mu je pri poučevanju a priori oblik razuma in čutnosti uspelo premagati skepticizem Huma in starodavnih skeptikov, v resnici pa je njegov koncept objektivnosti dvoumen in dvoumen. To, kar je po Kantovem mnenju "objektivnost", je v resnici popolnoma zmanjšano na univerzalnost in nujnost, ki jo razume kot a priori definicije čutnosti in razuma. Kot rezultat, je končni vir "objektivnosti" isti subjekt in ne zunanji svet, kar se odraža v odvzemih miselnih spoznanj.
"Sama stvar" v filozofiji
Pomen pojma "stvari same po sebi", ki ga je razložil zgoraj, Kant uporabi le, ko poskuša razložiti možnost natančnega matematičnega in naravnega znanja. Ko pa utemelji idejo o svoji filozofiji in etiki, dobi nekoliko drugačen pomen. Kaj je torej Kantova filozofija »stvar sama po sebi«? V tem primeru mislimo na posebne predmete razumljivega sveta - svobodo definiranja človeških dejanj, nesmrtnosti in Boga kot nadnaravnega vzroka in resnice sveta. Načela Kantove etike so se spuščala prav v takšno razumevanje "stvari v sebi".
Filozof je priznal, da človeku pripada lastnost zla in nasprotja družbenega življenja zaradi njega. In hkrati je bil prepričan, da človek v duši hrepeni po harmoničnem stanju med moralno miselnostjo in vedenjem. In po Kantovem mnenju je to harmonijo mogoče doseči ne v empiričnem, temveč v razumljivem svetu. Da bi zagotovil moralni svetovni red, si tudi Kant prizadeva ugotoviti, kaj je "stvar sama po sebi". Svetu "nastopov" pripisuje naravo in njene manifestacije kot predmet znanstvenega spoznanja ter svetu "stvari v sebi" - nesmrtnost, svobodo in Boga.
Načelo Neprepoznavnost
Kot smo že omenili, Kant razglaša "nerazumljivo", njena neznanost pa ni več začasna in relativna, temveč temeljna, neustavljiva z vsakim filozofskim znanjem in napredkom. Bog je tako nerazumljiva »stvar sama po sebi«. Njenega obstoja ni mogoče niti potrditi niti oporekati. Obstoj Boga je postulat razuma. Človek priznava, da Bog ne temelji na logičnih dokazih, temveč na kategoričnem zapovedi moralne zavesti. Izkaže se, da v tem primeru Kant kritizira um, da bi vzpostavil in okrepil vero. Omejitve, ki jih uporablja za teoretični razlog, so tiste omejitve, ki bi morale ustaviti ne le znanost, temveč tudi prakticiranje vere. Vera mora biti zunaj teh meja in postati neranljiva.
