Zoran Đinđić je srbski politik in pisatelj, ki se je rodil 1. avgusta 1952 v jugoslovanskem mestu Bosanski amacac in bil ubit 12. marca 2003 v Beogradu. Od leta 2001 do 2003 je bil Đinđić predsednik vlade Republike Srbije in Črne gore ter predsednik Demokratične stranke. Bil je poročen, njegova vdova se imenuje Ruzhitsa Dzhindzhich, imata dva otroka: sina Luko in hčerko Jovano.
Leta študija
Zoran Dzhindzhich se je rodil leta 1952 v družini častnika v mestu Bosanski Chamac, ki se nahaja na ozemlju sodobne Bosne. S svojo politično dejavnostjo je začel, ko je bil študent na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu. Djindžić je bil obsojen na več mesecev zapora zaradi organiziranja opozicijske skupine skupaj z drugimi študenti s Hrvaške in Slovenije.
Po izpustu iz pripora se je s pomočjo nekdanjega nemškega kanclerja Willyja Brandta preselil v Nemčijo, kjer je nadaljeval študij v Frankfurtu in v Heidelbergu. Leta 1979 je po preselitvi na Univerzo v Constance končal delo na doktorskem disertaciji iz filozofije.
Vrnitev v Jugoslavijo
Leta 1989 se je Zoran Đinđić vrnil v Jugoslavijo, začel delati kot učitelj na Univerzi v Novem Sadu in skupaj z drugimi disidenti ustanovil Demokratsko stranko. Leta 1990 je postal predsednik stranke in istega leta izvoljen v srbski parlament.
Potem ko je srbska vlada novembra 1996 razveljavila rezultate lokalnih volitev, so po državi prevladali množični protesti, po katerih je bila zmaga opozicije še vedno priznana. Đinđić je znan kot prvi nekomunistični župan Beograda po drugi svetovni vojni. Po konfliktih z zavezniki zaradi nacionalista Vuka Draškovića konec septembra 1997 je bil prisiljen odstopiti z mesta beograjskega župana.
Med jugoslovanskimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami septembra 2000 je bil vodja kampanje za zavezništvo demokratske opozicije Srbije, sestavljeno iz 18 strank. Po strmoglavljenju Miloševićevega režima je ta zveza brezpogojno zmagala na volitvah v srbski parlament, ki so bile decembra 2000.
Srbski premier
Januarja 2001 je bil Zoran Đinđić izvoljen za predsednika vlade Zveze držav (Srbije in Črne gore). Kot prozahodni politik se je nenehno spopadal tako s predstavniki stare komunistične nomenklature kot z nacionalisti, s katerimi je bil prisiljen sodelovati. Zoran Đinđić je naredil še več sovražnikov, ker se je boril proti korupciji in organiziranemu kriminalu v Srbiji, tudi zaradi izročitve Slobodana Miloševića Haaškemu sodišču za vojne zločine leta 2002 in zaradi obljube, da bo poslal Ratka Mladića, ki ga je dal Carli Del Ponte.
Uboj
12. marca 2003 je bil v Beogradu ujet Zoran Đinđić z ostrostrelnimi streli v trebuh in hrbet. Streljali so skozi okno stavbe, ki se nahaja približno 180 metrov. Tudi telesni stražar Dzhindžicha je bil huje poškodovan. Ko so premierja pripeljali v bolnišnico, pulza ni bilo več čutiti. Po njegovi smrti so razglasili izredno stanje, da bi izvršnemu organu zagotovili več možnosti za iskanje odgovornih. Sumili so, da so umor naročili podporniki Miloševića in tako imenovanega mafijskega klana Zemun. Skupaj je bilo aretiranih 7000 ljudi, od tega jih je 2000 dolgo ostalo v priporu.
Ugotovljeno je bilo, da je Đinđića Zorana, katerega umor je najverjetneje posledica njegovih političnih dejavnosti, ustrelil Zvezdan Jovanović, podpolkovnik v srbski vojski in namestnik poveljnika specialnih enot Rdečih baret. Malo kasneje orožje za umor, puška Heckler & Koch G3; prav ta materialni dokaz je sodišču omogočil, da razsodi o krivdi.
Sodni spor
Konec leta 2003 je beograjsko sodišče začelo postopek zoper 13 osumljencev. 2. maja 2004 se je pred sojenjem soočil tudi domnevni zakulisni vodja umora Milorad Ulemek, poveljnik Rdečih baretk. Priprli so ga v bližini lastne hiše, ki se nahaja v predmestju Beograda. 3. junija 2006 so v Beogradu našli ključno pričo tega primera mrtvo. Srbski mediji so poročali, da je v svojem pričevanju, ki je bilo leta 2004 javnosti nedostopno, govoril o vpletenosti v zločin Marca Miloševića, sina nekdanjega predsednika.
22. maja 2007 sta bila Ulemek in Jovanović obsojena na 40 let zapora zaradi "zločinov zoper ustavno ureditev." Po navedbah sodišča je Ulemek igral vlogo koordinatorja, Jovanović, ki je med sojenjem zavrnil prejšnjo lastno priznanje, pa neposredni izvršitelj. Deset drugih obtožencev, od katerih je bilo pet le posredno povezanih z umorom, je bilo obsojenih na med 8 in 35 let. Ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je naročnik zločina.
Po pritožbi na vrhovno sodišče Srbije 29. decembra 2008 so bile kazni za tri sostorilce spremenjene, vendar so bile kazni glavnim krivcem v celoti potrjene, torej 40 let zapora tako Miloradu Ulemeki (koordinator) kot Zvezdanu Jovanoviću (strelec). Ulemek je bil pripadnik Tigrov, ki so pod vodstvom zloglasnega šefa policije Arkana med državljansko vojno v Jugoslaviji storili veliko zločinov. Pozneje je vodil policijsko specialno enoto "Rdeče beretke", ki je bila ustvarjena pod neposrednim nadzorom predsednika Slobodana Miloševića.
