Centralizacija in decentralizacija sta dva sistema vlade. V okviru prvega koncepta je določeno, da državni organ sodeluje pri splošni ureditvi javnega življenja. Skupaj s tem si prizadeva usmerjati dejavnosti teritorialnih oblasti, pri čemer je podrejena njenemu neposrednemu vplivu na številne ali vse vidike teritorialnega življenja. Decentralizacija upravljanja omogoča razlikovanje med dejavnostmi lokalnih in državnih organov. Ta koncept je nekoliko povezan s pojmom "samouprava", vendar ni enak z njim. Decentralizacija je širši koncept glede na to, da zagotavlja popolno avtonomijo regij, zvezni sistem. Še več, samouprava predpostavlja obvezno odvisnost od ene same zakonodajne oblasti. Hkrati je tak pojav dovoljen le v enem delu države, za eno ali več njegovih ozemelj.
Sprva sta se centralizacija in decentralizacija razvila in razširila po celotnem ozemlju. Glede na premajhno število komunikacijskih poti je bilo dosledno povečanje moči države s kasnejšo porazdelitvijo njenega vpliva na vse vidike življenja države nemogoče. Skupaj s tem si je prizadeval tudi določen del prebivalstva, ki je predstavljal vladajoče kroge. Pri oblikovanju enotnega regulativnega sistema so oblasti videle politična in ekonomska sredstva za izkoriščanje množic.
V starodavnih zatiralskih stanjih sta bili izolirani centralizacija in decentralizacija. Tako so oblasti v ločenih provincah imenovale satrape (vladarje), od njih zahtevale čete in denar. Hkrati oblasti niso mogle izvajati nadzora nad njihovimi dejavnostmi. Vladarji na svojih ozemljih so imeli skoraj popolno neodvisnost.
Centralizacija in decentralizacija v rimskem cesarstvu sta bili nekoliko uravnoteženi. Kljub avtokratskemu sistemu in dejstvu, da so bile pokrajine oblikovane zgolj za ohranjanje enotne državne oblasti, je država v mestih in pokrajinah priznala samoupravo.
Po padcu rimskega cesarstva po vsej Evropi (z izjemo Bizanca) politični sistem ni predvideval centralizacije. To je bilo značilno za številna stanja tistega časa. Po fevdalnem sistemu tudi ni bilo pogojev za oblikovanje centralnega sistema. Skupaj s tem si je prizadevala razvijajoča se kraljeva sila. V Franciji je na primer dosegla največji uspeh. Kasneje so načela francoske monarhije tvorila osnovo republike. Toda pod republiškim državnim sistemom v Franciji se uporablja tudi načelo suverenosti. Vendar pa je vodstveni organ pod nadzorom enotnega državnega organa. Hkrati je samouprava tu premalo razvita.
Dosledna centralizacija je postala mogoča šele v 19. stoletju. V tem obdobju so se oblikovale ugodne razmere, zlasti so se pojavile in dobro razvile komunikacijske linije, telegraf in pošta sta pravilno delovala.
Treba je opozoriti, da nekatere državne strukture v povezavi s svojimi lastnostmi običajno lahko obstajajo le pod centraliziranim upravljanjem. Te strukture vključujejo vojsko, mednarodno trgovino, mornarico in druge. Sredstva za komunikacijo (telegraf, pošta), komunikacijske linije (železnice) prav tako ne morejo biti brez izgub zagotovljena organom, katerih pristojnost sega na majhno območje. Obstoj in razvoj teh področij zahteva financiranje, katerega upravljanje poteka po enem načelu, eni moči.
