Norveška je ena najbolj razvitih evropskih držav. Nahaja se na skandinavskem polotoku in meji na tri države. Torej, njeni sosedi sta Rusija in Finska. Uradno ime je Kraljevina Norveška.
Vladna struktura Norveške
Norveška je v svojem državnem sistemu ustavna monarhija, na čelu katere je kralj. Opravlja reprezentativne funkcije. Uradno kralj Norveške vodi izvršno oblast, v resnici pa je veliko njegovih pristojnosti omejenih na zakonodajni organ države. Ima tudi nekaj pristojnosti v zvezi s parlamentom: odpira zasedanja, govori na sejah itd. Trenutno je norveški kralj Harald V.
Kraljevina Norveška je v svoji teritorialni strukturi enotna država. Sestavljen je iz 19 regij ali tako imenovane fulke. Po drugi strani so razdeljeni na občine, katerih povprečno prebivalstvo je večinoma manj kot 5 tisoč ljudi.
Zakonodaja Norveške
Zakonodajno moč v Kraljevini Norveški ljudje izvajajo prek norveškega parlamenta, ki se imenuje Storting. Vendar pa je enoznačen, vendar se za sprejemanje zakonov njegovi udeleženci delijo na Lagting (zgornji dom) in Odelsting (spodnji).
V sedanji obliki zakonodajni organ države obstaja od začetka 19. stoletja, vendar korenine segajo daleč v zgodovino - vse do devetega stoletja. Že takrat so na ozemlju sodobne Norveške obstajale lokalne ustanove, ki so se združile v en sam medregijski zbor. To telo je imelo isto ime kot sodobni zgornji dom norveškega parlamenta.
Parlamentarne volitve
Zakonodajno institucijo države sestavlja 169 članov (do leta 2005 jih je štelo 165). Kandidat mora imeti volilno pravico in je vsaj deset let živel na Norveškem, da se lahko kvalificira za mesto v njem. Parlamentarne volitve potekajo enkrat na štiri leta. Vendar naj bi njihov konec padel septembra.
Sestava parlamenta je določena po proporcionalnem volilnem sistemu, v katerem se poslanska mesta razdelijo glede na prejete glasove. Tak sistem deluje na Norveškem od prve svetovne vojne. Sto petdeset poslancev je imenovano na podlagi volilnih seznamov, preostalih devetnajst pa dobi izenačujoče mandate. Ti sedeži so namenjeni strankam, ki so prejele manj poslanskih sedežev od tistega, kar ustreza odstotku prejetih glasov.
Volilno pravico imajo vsi državljani države, ki so starejši od 18 let. Za glasovanje je Norveška razdeljena na 19 okrožij (sovpadajo z mejami regij). Vsako izmed njih je razdeljeno na volišča (gre za občine). Glede na velikost prebivalstva in velikost ozemlja imajo okrožji različno število sedežev v stortingu.
Funkcije za shranjevanje
Glavna funkcija norveškega parlamenta je sprejetje in razveljavitev zakonov države, pa tudi oblikovanje državnega proračuna. Poleg tega je upravičen tudi do uvedbe davkov, carin itd. Lahko daje državna posojila, dodeli sredstva za odpravo dolgov države, določi pa tudi znesek izdatkov za preživnino kralja in njegove družine.
Norveški parlament ima tudi pravico zahtevati informacije o zavezništvih in sporazumih, ki jih je vodja države sklenil s tujimi državami, predložitvi vseh uradnih dokumentov Državnega sveta (najvišjega izvršnega organa države), pa tudi imenovati številne uradnike (revizorja, ki bo pregledal vladno poročilo, in posebno osebo, ki bo nadzirala celoten aparat uradnikov). Druga pomembna funkcija Stortinga je dodelitev državljanstva.
Zakonodajni postopek
Na prvem rednem zasedanju po parlamentarnih volitvah Storting med svojimi člani izbere tiste, ki bodo del Lagtinga. Zgornji dom je ena četrtina vseh poslancev, Odelsting pa je sestavljen iz preostalih treh četrtin.
Prvi korak pri sprejemanju zakonov je uvedba zakona v spodnji dom parlamenta, ki ga lahko zavežejo tako njeni člani kot uradniki norveške vlade. Po sprejetju zakona s strani Odelsting ga predloži podjetju Lagting, ki lahko bodisi odobri predloženi dokument bodisi mu priloži pripombe in ga vrne nazaj. V tem primeru poslanci spodnjega doma znova obravnavajo predlog zakona, nato pa bodisi lahko pride do zavrnitve nadaljnjega dela na njegovem sprejetju, bodisi bo poslan v ponovno obravnavo Lagtingu. Hkrati lahko Odelsting v dokumentu spremeni spremembe in ga lahko pusti nespremenjene.
Potem ko predlog zakona potrdi celoten Storting (parlament), ga pošlje v podpis kralju. Slednji ima pravico bodisi odobriti predlagani dokument bodisi ga vrniti v spodnji dom. V tem primeru predloga zakona med delom istega zasedanja parlamenta ni mogoče ponovno poslati vladi v podpis.
