Leo Ginzburg je bil izjemen sovjetski prevajalec in publicist. Ko je šel skozi grozote druge svetovne vojne, v svojih knjigah pripoveduje o bolečini, ki jo je morala pretrpeti cela generacija. Toda njegova glavna dejavnost je bil prevajanje del iz nemščine v ruščino.
Življenjepis
Lev Vladimirovič Ginzburg se je rodil 24. oktobra 1921 v Moskvi. Njegova družina je bila za sovjetsko inteligenco povsem običajna, njegov oče je delal kot odvetnik. Lev Vladimirovič je kot otrok obiskoval pouk v literarnem studiu v Domu pionirjev, poučeval ga je Mihail Svetlov, sovjetski pesnik in dramatik, novinar in vojni dopisnik. Tudi v šoli se je intenzivno učil nemško. Ko je dopolnil osemnajst let, je vstopil v moskovski inštitut za filozofijo, književnost in zgodovino. N. G. Černeševski. Vendar so ga takoj vrnili v vojsko, kjer je moral več kot šest let služiti na Daljni vzhodni fronti. Tam so bile njegove pesmi objavljene v frontnih in vojaških časopisih.
Leta kasneje je leta 1950 stopil in diplomiral na filološki fakulteti Moskovske državne univerze. Njegovo prvo prevedeno in objavljeno delo je bilo iz armenskega jezika, ki je izšlo leta 1952. Kasneje se je ukvarjal s prevodi le nemške literature. Številna dela nemških pisateljev, prevedel Leo Ginzburg, izvirajo iz poznega srednjega veka in renesanse. Zanimale so ga knjige, ki pripovedujejo o časih tridesetletne vojne 1618-1638, folklori prebivalcev Nemčije in pesnikov iz tistih časov. Bil je človek, ki je vdihnil življenje starodavnim rokopisom. Življenjepis Lea Ginzburga kaže, da je umrl po operaciji, saj je bil v slabem stanju. Po anesteziji mu ni bilo usojeno, da bi se zbudil in 17. septembra 1980 je umrl znani sovjetski prevajalec.
Nasprotujoči si pogledi na nemški narod različnih časov
Lev Vladimirovič, ki se je že od malih nog učil nemščine in pisal poezijo, je bil v svojih literarnih nagnjenjih izjemno protisloven, kot se je zdelo na prvi pogled. Konec koncev, glede na to, da je pisal knjige na antifašistične teme, napolnjene z grenkobo in zamero do dejanj Hitlerja in njegovih sodelavcev, potem je v nasprotju s tem s kakšno zadrego obravnaval dela iz srednjega veka stare Nemčije in pozneje, vse do XVIII stoletja.
Depresivno čustvo, ki v katerikoli osebi povzroča močno usedlino, spremlja Ginzburg skozi njegovo prozo. V svojih knjigah si prizadeva predstaviti vzdušje odnosov med ljudmi med vojno in verjame, da grenkobe izkušnje ne bodo nikoli oprane. Za vedno se vtisne v spomin mnogih ljudi. In ravno nasprotno, prevajanje besedil nemških pesnikov in pisateljev s svojstvenimi besedili in dramatiko tistih časov je bilo videti, da je Lev Vladimirovič znova živel skupaj z avtorji. To je bila filozofija njegovega odnosa do samega koncepta prevodov in osebnosti človeka.
Domnevamo lahko, da je Leo Ginzburg s svojim delom želel razkriti bistvo istega naroda. Pokažite, da ima vsak človek čudovite in grozne lastnosti. Ta formula velja za celotne narode.
Prevodi
Večina del, ki jih je prevedel iz nemščine, staronemščine in latinščine, velja za najboljše do danes. Lev Vladimirovič je mojstrsko lastil besedo. Z lahkoto virtuoza se je s časom preselil v globoko preteklost, ko so bila napisana ta starodavna besedila. Njegovi prevodi so zelo cenjeni tako v Rusiji kot v Nemčiji.
Ustvarjalni pristop k prevodih Leva Vladimiroviča je pogosto pomenil povečanje obsega besedil. Besedilo Parsifala je bilo na primer vsaj podvojeno. In "Fuga smrti" Pavla Celana v izvirniku sestavlja 30 vrstic, Ginzburg pa jo je v ruščino prevedel z več kot sto vrsticami. Med njegovimi deli so »Nemške ljudske balade« in znamenita »Tekst vaganov«, pesmi nemških pesnikov, poezija in mnoga druga dela.
Carmina burana
Ali kot prevaja, je Codex Buranus razsvetljen rokopis v latinščini v obliki zbirke pesmi in pesmi. Ta zbirka vsebuje pesmi na različne teme: poučne, pogostitvene, poučne, satirične, ljubezenske in liturgične drame.
Ena največjih zbirk del srednjeveških vaganov in goliardov je zanimala Lea Ginzburga. Prevod tega dela še vedno velja za enega najbližje izvirniku. V mnogih jezikih se sliši odlično.
David Tukhmanov je napisal album, vključno z eno od pesmi, ki jih je prevedel Leo Ginzburg z imenom "Od Vaganov", ali kot smo jo včasih poimenovali "Študentska pesem", "Na francoski strani …" ali preprosto "Študent".
Antifašistično novinarstvo
V odrasli dobi se je prevajalec Lev Ginsburg poleg dela s starimi besedili ukvarjal tudi z novinarstvom. Svoje delo je posvetil temi krvavega in zatiralnega fašizma, za katerega se je izkazalo, da je tesno povezan z usodo ruskega ljudstva. Povzpogoj med fašizmom in komunizmom je Leo Ginzburg v svojih knjigah trdil na temo strahopetnosti, ozkega razmišljanja narodov pod jarmom totalitarnih držav. In nasprotno, razodetja in obžalovanje zaradi vpletenosti v dogodke. Za tisto, kar sem moral videti s svojimi očmi in skozi svoje srce gledati grozote druge svetovne vojne. Njegove objavljene knjige so pridobile posebno priljubljenost med tistimi, ki so tudi šli skozi vojno.
Citat iz knjige "Samo moje srce je bilo zlomljeno …":
Groza fašizma je, da ubija splošno sprejeto moralo, večne moralne standarde, briše zapovedi. Kaj pomeni Hipokratova prisega tabornemu zdravniku v primerjavi z ukazom, ki ga je prejel neki Sturmbanführer?
Kritika
V ozračju gnusnega totalitarizma v času Sovjetske zveze številne publikacije niso želele objaviti Ginzburških del. Po srečnem naključju je objavljena knjiga "Tujesvetska srečanja" leta 1969 vseeno izšla v številki revije "Novi svet". V tej knjigi je avtor opisal osebne intervjuje z vrhom Tretjega rajha. Po objavi je knjiga pridobila neizmerno priljubljenost. Vendar takšna razodetja niso bila odobrena "od zgoraj". To je bil še en razlog za zamenjavo glavnega urednika. Takšne aktualne in vroče teme takrat niso bile cenzurirane.
Po drugi strani je svoje mnenje o delu Ginzburga izrazil nemški slavistični Wolfgang Cossack. Avtor je po njegovem mnenju napačno razlagal dogodke, ki so se zgodili v Nemčiji v predvojnem obdobju in med drugo svetovno vojno, obtožil pa je Nemce vseh zločinov.
Zadnja knjiga "Samo srce mi je bilo zlomljeno …"
Zadnja knjiga "Samo moje srce je bilo zlomljeno …", ki jo je napisal Leo Ginzburg, je izšla po njegovi smrti. To je bil še posebej težaven rokopis, saj je obdobje njegovega pisanja sovpadlo z največjo izgubo v sovjetskem prevajalcu v življenju. Ravno v tistem času je umrla žena Leva Ginzburga, ki jo je ljubkovalno poimenoval Buba.
»Rada sem delala tako, da je bila blizu, tako da sem lahko, ko sem pogledala, videla njen obraz, ki je skoraj vedno sijal z prijaznostjo, mirnostjo in redko razdražen, hudoben. Iz njenega lepega obraza sem kopiral veliko besed in vrstic."
Po mnenju številnih bralcev je ta posebna knjiga ob žalosti polna usmiljenja, sočutja, izpovedi in golote. Položen z vso dušo, pisatelj poziva, naj bo bolj strpen do ljubljenih in sorodnikov, apelira na človeštvo v vsakem človeku. Zagotovo je smrt njegove žene v njegovo rokopis vnesla tako subtilno, a ostro noto.
Ime svoje knjige je Leo narekoval medicinski sestri pred operacijo, po kateri se ni nikoli zbudil. To so bile vrstice v nemščini, ki navajajo Heinricha Heineja, katerega dela so tako pogosto prevedena v ruščino. Ta vrstica je zvenela kot Und nur mein Herz brach - "Samo srce mi je bilo zlomljeno."
